Priporočila, mentalno zdravje in izkušnja z Neurogenius Premium

Ljudje, ki me poznajo malo bolje vedo, da izredno rada priporočam dobre izdelke, izkušnje in nenazadnje ljudi. Vsa ta priporočila pogosto tudi pospremim z iskrenimi besedami: "Sama sem nad tem-in-tem navdušena in upam, da tudi tebi odgovarja v enaki meri". Saj se zavedam, da ni vse kar je dobro zame, dobro tudi za vse druge ljudi. Ljudje smo si različni, kot so tudi potrebe naših teles. Zato je res dobro, da se dobro poznamo.

Pred dobrim desetletjem sem delala v podjetju, kjer so nam z vzor radi dajali Italijo in italijanske ženske. Držalo je, da bo ženska, ki je zadovoljna s storitvijo ali produktom svoje navdušenje prenesla tudi vsem svojim dragim prijateljicam. Za Slovenijo takrat to žal ni držalo. Slovenska ženska se je v času recesije najbolj bala, da bi kdo od poznanih izvedel, da si je nekaj privoščila le zase in za svoje zdravje in počutje. Strah pred obsodbami je bil žal močnejši od želje po iskrenem izražanju. Kaj pa bodo ljudje rekli?!

Pred dobrim desetletjem je bilo kar nekaj stvari drugačnih. Pogled na prihodnost je bil mnogo bolj obetaven kot je trenutno. In ljudje so že na glas govorili o obiskih psihoterapevtov, kar je bila še nekaj let prej bolj domena tujih držav. Pri nas se je skrb za mentalno zdravje pričela precej pozno. Menim, da je tista prava, celostna skrb žal še vedno bolj na strani alternative.

Ko berem stare zapise, ko so ženskam, ki so jih spoznali za melanholične predpisovali kar amfetamine si priznam, da smo kot človeštvo v nekaterih procesih uspeli napredovati. V določenih pa verjetno ne bomo nikoli. Morda pa sploh niso v našem dosegu. Farmacija je postala ena najbolj dobičkonosnih poslov. In šele, ko se človek spusti v malo globljo raziskavo ugotovi, koliko nejasnosti in koliko nevarnosti za človeško življenje vsebujejo te posli. A se vseeno vršijo, ne glede na žrtve, ne glede na znane odvisnosti in ne glede na škodo, ki jih povzročajo.

Kot najstnica sem se žal tudi sama imela priložnost spoznati z antidepresivi, ki so me močno ohromili v obdobju treh mesecev (pa tudi še kratko obdobje po prenehanju), ko sem jih poslušno jedla. Ko sem v osebni preizkušnji (takrat je bilo to neko banalno nestrinjanje z očetom) uvidela, da sem le še lupinica sebe in svoje osebnosti, sem vse tablete brez obotavljanja zabrisala v smeti. In se jih nikoli več nisem pritaknila. Niti ob smrti očeta, ki sem jo izredno težko prestala, ne. Danes sem hvaležna za to izkušnjo, ki mi je podarila dragoceno vedenje.

Zakaj sem sploh pristala na njih? Ker mi nihče ni nudil podpore. Ker me nihče ni znal slišati, ko sem to krvavo potrebovala. Ker je bilo lažje poiskati pomoč od zunaj, kot si vzeti čas za pogovor (ki ga na kmetiji ob dveh redno zaposlenih res ni bilo na pretek, ampak prioritete vseeno menim, da bi lahko bile drugačne). In tudi časi so bili drugi. Ljudje se niso znali pogovarjati o svojih potrebah, saj je to veljalo za čisti egoizem. Tega pa se je precej obsojalo.

Spoznala sem, da je ključnega pomena prepoznavanje potreb. Bistveno je, da se toliko poznamo, da občutim spremembo znotraj sebe, ko se ta zares pojavi. Mentalno zdravje je širok pojem in zajema vse od trenutnega počutja, do globoko zasidranih travm. In čeprav se morda sliši malce banalno, se je priporočljivo spoznati z vsakim od svojih občutkov in ga umestiti (od kje izhaja in kaj je namen tega občutka). Tako bomo imeli zemljevid svojega delovanja in bomo hitreje znali prepoznati vsa odstopanja. Spoznala sem tudi, da človek vsekakor je socialno bitje, ampak ko pride do močne osebne stiske ostane sam (znotraj svojih misli), ne glede na to koliko rok mu kliče na pomoč.

Odnos z naravo močno pripomore k boljšemu življenjskemu optimizmu, saj je narava naša večna subtilna učiteljica in naša izvorna mati. In vedno je popolna, tudi kadar naše oko te popolnosti ne zna uvideti. Ljudje bi se lahko mnogo več naučili iz narave in bili bi mnogo srečnejši.

Pride pa na vsake toliko izziv, kot vihar se vije izza našega hrbta in nam z občutkom mira pred nevihto da vedeti, da nekaj prihaja. Izziv v podobi nizajočih se dogodkov, na katere imamo zelo malo ali pa sploh nimamo vpliva. Marsikdo se s to trditvijo ne bi strinjal in tudi sama menim, da vpliv imamo - v vsaki situaciji. Že le to, da v njej ne sodelujemo je lahko naš vpliv. Ampak čustva so čustva z razlogom in tudi izkušnje so tu za to, da nam dajo širino in terjajo poglabljanje vase.

Sama sem se v zadnjem obdobju s temi nizi precej pogosto srečevala. Moja empatija mi ne dovoli brezbrižnosti, čeprav bi si jo v dani situaciji z lahkoto privoščila. Težave ljubljene osebe me na trenutke tako zelo ohromijo (zaradi strahu pred izgubo), da me popolnoma onemogočijo. In seveda se to najraje zgodi v obdobju, ko potrebujem vse svoje sposobnosti in ko me preganjajo roki za oddajo. Enega takšnih dni (ki jih človek ne pozabi kar tako) sem doživela tudi nekaj mesecev nazaj, ko sem bila na meji tega, da dvignem roke in rečem... (raje ne povem kaj bi rekla).

Le nekaj dni pred tem so mi kolegi iz Francije poslali testno embalažo Neurogenius Premium-a. Gledam embalažo, berem francoske napise na njej (francoščina ni ravno moja svetla točka), gledam sestavo, opazujem sebe... V trenutku sem dobila občutek potrditve! :) Občutek, da je to nekaj izredno ustreznega zame. Ašvagando sem že prej pogosto jemala, le ob večerih, za lažje uspavanje. Že kmalu po tem, ko sem dopolnilo zaužila (3 tbl) sem občutila večji mir znotraj sebe. Kot bi se zaprle vse line, skozi katere je vejal vihar iz okolja. Misli so se hitreje umirile in koncentracija je bila občutno boljša. Tisti dan sem končala vse svoje obveznosti, čeprav do poznega večera. In počutila sem se sposobno, hvaležno in kar je najpomembneje mirno. Sedaj ga uporabljam redno, a ne vsak dan. Je moja dragocena podpora v dneh, ko čutim, da podporo potrebujem.

Neurogenius Premium resnično priporočam vsem, ki čutijo, da so obveznosti obsežnejše od njihovih trenutnih sposobnosti. Torej vsem, ki občutijo vplive stresa, imajo težave s koncentracijo in spominom, občutijo pogosto razdražljivost čez dan in zvečer težje zaspijo.