Že nekaj časa opazujem kako izmuzljiva je postala ta naša kmečka logika, ki smo jo še ne dolgo nazaj uporabljali za vse, kar nam je v življenju delalo težave in dileme. Včasih celo sama začenjam verjeti, da se vse, kar je v življenju dobrega plača. Ampak ni vedno tako. Le navaditi se moramo ponovno zaupati svoji presoji in intuiciji.
Če današnji človek potrebuje pomoč pri težavah s hrbtenico in sklepi, bo takoj dobil sto-in-eno ponudbo za visoko cenovno obutev, ki zna močno zamajati mesečni proračun posameznika. Morda bo moral na mnoge samoplačniške preiskave in terapije, da se najde vzrok težav. Verjetno pa noben od strokovnjakov ne bo predlagal bosonoge hoje. Zakaj tudi bi, če pa je pogosto prepoznana, kot primitivna oblika, ki jo morda marsikdo enači z revščino. Zakaj bi nekdo hodil bos, če pa premore toliko parov različne obutve?
Sama sem se z bosonogo hojo spogledovala že leta. Ne vem, kar nekako sem začutila, da moje noge potrebujejo ozemljitev. Žal sem ena tistih, ki ima izredno občutljiva stopala in mi je že poletna odbojka na razbeljeni mivki predstavljala precejšnje trpljenje. Prav spomnim se prvega poskusa, ko sem se na začetku poti v Star maln sezula in noge položila na drobce ostrega peska, ki se mi je v trenutku boleče zažrl v nežno kožo, vse do krvi. S trpečim izrazom sem ugledala še bližajoče vozilo in z grozo ugotovila, da se spravljam v nevarno situacijo, saj je bila moja hitrost premikanja podobna hoji po razbitem steklu. V tistem trenutku sem se vdala in si priznala, da morda pa nismo vsi za vse...
...v poznem poletju, nekaj let nazaj, sem se impulzivno odločila, da se udeležim posebne vrste dopusta. Takega, ki te poveže z naravo in njenimi naravnimi zakonitostmi. In takega, ki res nikoli ne pozabiš, saj ponovno odkriješ odnos s sabo. Na tem dopustu sem spoznala kar nekaj ljudi, ki so redno prakticirali bosonogo hojo. Najbolj pa me je navdušil mladi Marco, iz Nemčije. Pri svojih 21 letih je že 5 let bosonog. Rekel je, da je največja poguba za stopala mestna jungla polna asfalta, ki se kar zapeče na kožo stopal. Ko sem ga vprašala ali ima veliko trde kože na svojih stopalih, saj sem si predstavljala, da se telo na tak način zaščiti, mi je pokazal svoja stopala, ki mu bi jih zavidala marsikatera ženska. Koža njegovih stopal je bila nežna in rožnata. Morda je bilo tu in tam opaziti kakšno drobno ureznino, ampak nič podobnega mojemu predpostavljanju.
Ker sem si že prvi dan tega dopusta nerodno poškodovala peto (padla sem iz neutrjene pastirske škarpe, ko sem iskala pot do plaže) sem se navkljub poškodbi odločila, da si pospešim celjenje moje preklane kože na peti ravno s terapijami bosonoge hoje, ki je ob obali, med vsemi borovčki, še toliko bolj prijetna. Na začetku precej nerodna hoja se je počasi, počasi stopnjevala v vedno bolj čvrst korak (z upoštevanjem bolečine v peti, seveda). In verjeli ali ne, po koncu dopusta, v roku šestih dni se je moja rana na peti popolnoma zaprla in videti je bilo le še nakazane sledi te poškodbe.
Trdno odločena, da bom to novo spoznanje prenesla v svojo vsakodnevno prakso, sem se vrnila domov in pričela trenirati. Moj največji izziv je bil seveda tisti, ki me je pred leti takoj onemogočil – makadam na poti v Star maln. Prvič sem zmogla le nekaj metrov. A se nisem vdala. Postopoma sem prišla do stopnje, ko sem z lahkoto prehodila celotno dolžino poti, vse do mojega doma. Sedaj, če le gre redno hodim z bosimi nogami, saj mi te vrste hoja predstavlja izredno blagodejno terapijo v težjih in predvsem bolj stresnih dnevih.
Ugotavljam, da se po nekaj deset metrih čvrste hoje telo prične segrevati. In čeprav bi mislili, da me zaradi bosih nog bolj zebe, je ravno obratno. Telo se segreje in mikromasaža stopal hitro požene kri po telesu. Moje misli se sprostijo, ne glede na stopnjo napetosti. Dejansko pride do procesa, ko vse balastne misli zapustijo moj razum in ostane le prisotnost v trenutku. Vsakokrat, ko se vrnem domov in najprej dobro operem svoja stopala v meni odmeva hvaležnost do življenja in odnosa z naravo.
Sedaj se ozračje in zemlja že počasi segrevata in to obdobje je kot nalašč za lastno izkušnjo prednosti bosonoge hoje. Priporočam vam, da si za začetek izberete lažje terene, kot so travnate ali gozdne površine. Kasneje, ko se telo navadi te vrste hoje težavnost terena stopnjujete. Pozornost vsekakor namenite vašim sklepom. Na začetku boste verjetno presenečeni kako trdo izzveni korak brez podplata iz sodobnih materialov. In kako obremenjeni so naši sklepi, ko amortizirajo vso težo naših teles. Kaj kmalu pa boste opazili kako hitro se telo znebi vseh bolečin lokomotornega sistema. Bosonoga hoja je zato zelo priporočljiva za težave s hrbtenico, saj jo spravlja v pravilno fiziološko lego.
Bosonoga hoja ima mnogo pozitivnih učinkov na zdravje.
Tu je le nekaj dobro bitnih učinkov na samo telo:
- boljši nadzor nad položajem stopala, ko stopimo na podlago
- izboljšanje ravnotežja, propriocepcije in ozaveščenosti telesa, kar lahko pomaga pri lajšanju bolečine
- boljša mehanika stopal, kar lahko privede do izboljšane mehanike bokov, kolen in jedra
- vzdrževanje ustreznega obsega gibanja v sklepih stopala in gležnja, pa tudi ustrezna moč in stabilnost v mišicah in ligamentih
- olajšanje zaradi neprimerno prilegajočih se čevljev, ki lahko povzročijo deformacije stopala
- močnejše mišice nog, ki podpirajo spodnji del hrbta
Seveda pa ima pozitivne učinke tudi na naše počutje, saj nas hitro prizemlji in nas poveže z zemljo.
Raziskave potrjujejo tudi da redna bosonoga hoja vpliva na zmanjšanje vnetij v telesu, izboljša vzorec vašega spanja, krepi imunski sistem, zmanjšuje tveganje za srčno žilne bolezni, regulira nevrološko delovanje in celo zmanjša vplive elektromagnetnih polj na naše telo.
Bosonoga hoja mi je vedno v veselje. Bolečina iskreno nikoli čisto popolnoma ne izzveni, le razum se preusmeri na pot in ne na neugodje. In ta del je zame osebno najbolj dragocen.
Vabljeni, da se preizkusite tudi vi. Morda najdete novo aktivnost, ki bo krepila ne le vaše telo temveč tudi vaše zdravje in počutje.
