Danes je en tistih dni, ki se je že začel malce drugače, kot se pričnejo po navadi moja jutra. Danes sem namreč malce težje vstala iz tople postelje, zato sem si vzela dodatne po urice za uživanje v trenutku. Zadnji tedni so veliko bolj aktivni, kot so bili prejšnji meseci in vsa poraba energije terja svoj davek. Pa nisem utrujena, nasprotno! Skoraj sem malce evforična zaradi novic preteklih dveh dni, ki so mi potrdile, da sem na svoji pravi poti. Hvaležnost je na najvišji točki!
V preteklosti sem večkrat prejela opazke, da se moje življenje vrti le okrog dopolnil in zelenjave. Včasih so bile te opazke pozitivne, včasih pa tudi ne tako zelo. Sama sem vedno poslušala svoje telo in mu priskrbela skoraj vse, kar sem zmogla, da ga nahranim in mu priskrbim vse potrebno za optimalno delovanje. Seveda ne vedno vse le pozitivno. So tudi obdobja, ki so malce manj optimalna, ampak to je življenje. Pomembna je celota in pomembno je ravnovesje!
Pretekli torek sem prejela svoje izvide, ki so mi polepšali zadnje obdobje, ki ni bilo prav lepo. Po 22-ih letih sem, upam za vedno, premagala najhujšo grožnjo, ki me je po tihem najedala vsa ta leta. Morda je bila grožnja, morda čisti blagoslov, saj sem prepričana da ne bi bila na tej stopnji svojega osebnega razvoja, če se kot mlada ženska ne bi začela soočati z izzivi, ki so mi spodnesli tla pod nogami. Ko sedaj razmišljam za nazaj... ni sam izvid tisti, ki ti iztisne vez zrak iz pljuč in ti za trenutek onemogoči dihanje. Najhujše je to, da greš čez postopke, operacije in osebne preboje... pa se popolnoma nič ne spremeni. Najhujši je tisti trenutek, ko se upanje popolnoma skrije. Potem pa pride nov dan in novo upanje vzklije.
V preteklem obdobju mi je več ljudi reklo, da ko v življenju nekaj izgubiš, te le to nagradi z nekaj večjim in boljšim. To je bila moja mantra preteklih mesecev. Spuščala sem in zaupala. Ugotovila sem, da se je najslabše oklepati nečesa, kar sploh ni več naše. Morda je nekoč bilo. A za spremembo se je treba biti pripravljen tudi spremeniti. Včasih je to nekaj najtežjega, saj se sami definiramo in zakoreninimo v lastne okvirje šibkosti.
No, pa da nadaljujem... včeraj sem obiskala Ajurvedsko diagnostiko, da malce vidim kakšno je stanje mojega telesa in kje še potrebuje malce več moje pozornosti. V preteklih letih sem se kar našla v zdravi in prečiščeni prehrani (ne uživam predelanih in procesiranih živil, belega sladkorja in soli ter živil za katere sem opazila, da mi povzročajo slabo počutje) in z dodatki dopolnil nekako dopolnjujem vse fiziološke potrebe svojega telesa. Na vsake toliko mi malce manjka energije, ampak to vzamem v zakup, glede na vse, s čimer se soočam in tudi pri odmeri počitka nisem še prav zelo spretna. Lahko rečem, da sem pričakovala precej pozitivno sliko svojega telesa, nisem pa pričakovala odlične! Gospod, ki je diagnostiko izvajal je še sam rekel, da ima redko kateri človek tako pozitivno sliko vitaminov in mineralov, organov in metabolizmov. Priznam, počutila sem se, kot da prejemam življenjsko nagrado! :)
Zadnjih 20 let sem na vsakem koraku, skoraj vsak sleherni dan, prosila za svoje trdno zdravje. Vsi postopki, diete in procesi so bili povezani z zdravjem. Pred približno 10 leti mi je še moj zdravnik rekel, da naj kar delam, kar delam, da glede na prognozo mi edino to lahko za res spremeni situacijo. Pogosto sva se na to temo tudi malce nasmejala. In čeprav sem včasih začutila, da je morda malce pokroviteljski do mene in moje misije do zdravja, se nikoli nisem prav za res dala omajati. Danes sem si še toliko bolj hvaležna, da sem si zaupala.
Menim, da je izrednega pomena prav to, da človek posluša sebe in svoje telo. Na vsakem koraku slišimo, da smo unikatni, vsak zase. Naj nam bo to močno vodilo tudi v skrbi za svoje zdravje, tako fizično, kot psihično. Ni nujno da bo nekaj, kar je pomagalo nekomu, pomagalo tudi tebi. Vsak mora razrešiti svojo enigmo določenega izziva. Menim, da je prav to tisti pravi čar življenja.
V letošnjem letu sem se naučila dialoga s svojim telesom. Včasih sem zmotno verjela, da me le telo definira, pa me ne. Naše telo je le en del naše celote. Pogosto z njem izgubimo tisti dragoceni pristen kontakt. Najlažje ga ponovno odkrijemo skozi postopke negovanja, gibanja in predvsem s pozornostjo do potreb, po katerih nam kliče. In čeprav se zavedam, da ta mala zmaga morda ni popolnoma dokončna, v sebi čutim, da ne potrebujem več opomnikov, ki mi bodo kazali pravo pot. Upam, da na njej sedaj trdno stojim! <3
Morda ti moj današnji zapis pomaga pri tvojem trenutnem izzivu. Morda ti le pokaže upanje, da se v življenju dogajajo tudi pozitivne spremembe. Če pa iščeš rešitve in priporočila, pa naj nanizam le nekaj tistih dragih ljudi, postopkov in dopolnil, ki so meni (osebno) spremenili pogled na življenje in telo:
- Knjiga Življenje je tvoje (Luise L. Hay)
- Knjiga Učbenik življenja (Martin Kojc)
- Knjiga Menih, ki je prodal svojega ferarrija (Robin Sharma)
- Linija Oligovegetal (železo, cink in selen)
- Astheplex
- D3 Vitamin
- Omega 3
- Neurogenius Premium
- Bio EPP, naravni antibiotik
- Feldenkrais Urška Potočnik
- Bio trgovina Norma Ljubljana, kjer nakupim večino bio zelenjave in živil za smutije in obroke
Tule je le nekaj bolj občutnih referenc zadnjih dveh let. Verjetno sem še kaj ali koga pozabila, če se spomnim, dopišem. <3
Pohvaliti želim tudi postopke, ki so mi prinesli veliko dobrega:
- hoja v naravi, hribih..
- bosonoga hoja
- zavestno dihanje
- pisanje dnevnika hvaležnosti
- delo s sencami (temnimi deli sebe)
