Prejšnji četrtek smo se ponovno zbrali v prostorih VCG skupne točke, na predavanju z naslovom Z NARAVO NAD STRES, ki sem ga pripravila za oktobrski mesec. Predavanje je bilo zelo prijetno, zato ga z največjim veseljem delim tudi z vami:
Beseda STRES je v zadnjem obdobju ena od najpogosteje izrečenih besed. Grozljivo je, da se pojavlja že v besedišču otrok, ki iskreno niti ne vedo, kaj beseda pomeni. Tudi marsikdo od odraslih v bistvu ne ve točno kaj dejansko stres pomeni, le moderno je dandanes, da pač smo v stresu. Ker če nismo, obstaja nevarnost, da le nismo najboljši in ne damo vsega od sebe, kar je za današnje čase skoraj nepojmljivo. Smo res slabiči, če nismo v stalnem stresu?
Še bolj žalostno se mi zdi dejstvo, da po večini vsi tarnamo, naredi pa redko kdo karkoli, da bi to stanje, v katerem se je znašel in katero mu sporoča stalno stisko, spremenil.
Stres lahko doživljamo na vsakem koraku, če mu to dovolimo. Doma, v službi, na cestah... težko je biti ves čas v pozornosti in notranjem miru, če pa nič ne gre po naših načrtih. Čeprav se ne zavedamo, nam lahko en majhen brez pomenski trenutek močno načne našo zaznavo okolice in sebe, ter vpliva na našo presojo in samozaupanje.
Zanimivo je, kako nas lahko neka zdrava samozavest, ki jo pridobimo ob novi službi, novi življenjski prelomnici ali napredovanju, pripelje do tega, da se prenehamo ukvarjati sami s seboj na tisti čisto primitivni ravni. Odnos, ki smo ga imeli sami s seboj se hitro spremeni, če spremenimo pogled nase. Če menimo, da nimamo več časa za »bedarije«, kot so sprehodi, druženja s prijatelji, kakovosten čas preživet v samoti, meditacija... Se lahko kaj hitro spremenimo v živčno razvalino.
Sama sem šla čez tako izkušnjo v svojih zgodnjih dvajsetih letih, ko sem, kot mlada študentka opravljala delo v neprofitni organizaciji, ki mi je ogromno dala in veliko tudi vzela. Vendar le zato, ker sem to pustila. Ker sem verjela, da sem odrasla in ne potrebujem več brez veznih sprehodov, ker nisem našla več časa zase, saj sem vedno prišla zadnja na vrsto. Samo sebe sem postavila na zadnje mesto v svojem lastnem življenju. Zakaj bi si sploh drznila pričakovati, da bo rezultat kakorkoli drugačen, kot je bil?! Panično zbujanje z občutkom fibrilacije v srcu, potenje, panika... vse to so bili znaki, ki so me spremljali na dnevni ravni. Vidno polje se mi je pričelo ožati in premo-sorazmerno z njem tudi upanje, da bo kdaj bolje, da bo kdaj drugače. Imela sem občutek, da se mi bo ta trenutek enkrat odpeljalo. Potem sem začela teči. Naj povem, da sem bila ena tistih zmešanih kur, ki se je na ves glas krohotala, ko je slišala za pričevanja dolgoletnih športnikov o zasvojljivosti teka ali športa na sploh. Ampak glej ga zlomka, tudi jaz sem začela premikati svoje noge in še prekleto dobro sem se ob tem počutila! Kdo bi si mislil!? J Tekla sem vsak dan. Od začetka sem močno sopihala, jokala, preklinjala... v roku meseca sem že premogla kak kisel nasmešek. Še sama ne vem, kdaj sem si povrnila moči in vero vase, ampak vse to sem dosegla, ker sem si vzela tisto urico za druženje sama s seboj, v najboljši podpori – podpori narave.
Če pogledamo na stres iz strani stroke, ga opredeljuje takole: »Stres predstavlja normalen odziv posameznika , kadar je začasno porušeno njegovo ravnovesje (telesno ali duševno) zaradi notranjih in zunanjih vplivov, ki jih imenujemo stresorji.«
Glede na to, bi lahko razumeli, da gre za popolnoma enak obrambni mehanizem našega telesa, kot velja pri bolečini, ki nam preko živčnih povezav sporoča, nevarnost in ogroženost za življenje. Pri bolečini znamo vsi hitro reagirati in se obvarovati. Zakaj hudiča tega ne naredimo tudi, ko občutimo stres?
Smo se res tako dobro navadili delati pod stalnim pritiskom? Ali smo v stalni tekmi s seboj in okolico, da dokažemo sebi in drugim, da smo lahko še boljši, hitrejši, bolj odcepljeni od svojih družin in lastnega bistva?
Iskreno vam povem NI VREDNO. Zdravje je naša največja dobrina. In ko se enkrat načne, bi vsak dal vse, kar je kdaj koli v življenju prislužil, da bi si ga povrnil. Pa nima vsak te možnosti.
Seveda vsak zase ve, kakšne so njegove zmožnosti in do kje in zakaj se mu splača pehati, če že.
Kako se stresu izogniti? NIKAKOR! Vse okoli nas se dogaja in vrši enako. Ne glede na to ali mi ob tem občutimo stres ali ga ne. Mi sami realnosti ne moremo ustvarjati. Ustvarjamo le izkušnjo realnosti, kar pomeni, da se vse dogaja glede na naše občutke znotraj nas.
Vsekakor vam toplo priporočam, da se stres prične aktivno obravnavati v čim bolj zgodnjem stadiju, ko imate še dovolj energije in volje. Bolj globoko in dlje, kot smo v stresu, manj moči nam ostaja za vse druge aktivnosti.
Eden od zelo dobrih načinov je tudi ta, da si postavite urnik prostega časa. Verjetno imate v svojih planerjih vnesene vse sestanke, obiske zdravnikov, nujne klice.... Zakaj si ne bi postavili tudi urnika prostega časa? Za vsak teden v naprej si načrtujte vsaj eno urico na dan (tudi pol ure, če ne gre več), ki jo boste aktivno preživeli v naravi – sami s seboj. V svoje življenje se trudite v komponirati čim več aktivnosti, ki vas veselijo in vas delajo žive in radostne. Poprosite tudi vaše najbližje, da to urico spoštujejo in jim iskreno povejte, da potrebujete ta čas zase in tudi koliko vam pomeni. Bodite sami sebi prioriteta!
Seveda ne smemo zanemariti tudi osnovne skrbi zase, kot je izbira čim manj predelane in pestre hrane. Zadostnega in rednega vnosa tekočin, kot sta voda in nesladkan čaj. Seveda pa ima veliko vlogo pri dobrem počutju tudi zadosten počitek in optimalno spanje. Iz tega vidika, vam res toplo priporočam, da se v posteljo odpravite okrog 22. ure, ko je še dovolj zgodaj, da se vaše telo optimizira ob sproščanju rastnega hormona in melatonina. Zjutraj bose tako veliko bolj naspani in spočiti ter optimalno pripravljeni za vse, kar vam bo življenje namenilo tisti dan.
Če na stres gledamo iz notranjega, nam lastnega vidika in ne iz pojava stresorjev v naši okolici, lahko uvidimo, da se stres prične pojavljati, ko našo našo utečeno rutino prekine akcija, ki nas iz cone udobja prestavi direktno v stres. Verjetno se tudi skoraj vsi že zavedamo dejstva, da smo programirani že od rojstva dalje. V svoj »software« nalagamo podatke, programe, znanja, navodila... za katere so drugi odločili, da jih moramo povzeti, da bomo pripravljeni na to življenje. Tako znanja, kot tudi omejitve znamo zelo hitro prevzeti nase. Da boste čim manj predvidljivi in tako podvrženi potencialnemu vplivu stresa na vsakem koraku, vam priporočam tehniko razbijanja rutin. Sama sem se s to tehniko pobližje spoznala na eni od šamanskih delavnic, ki sem jo obiskala v maju. Gre za to, da se vse naše dogajanje ustvarja znotraj našega uma. Um in ego sta zelo močna in hitro preglasita naš notranji glasek, ki mu lahko rečemo intuicija (ali višji jaz).
Naš um deluje, kot naš poveljnik in lahko hitro preglasi našo intuicijo, če je ne znamo ali je nismo sposobni prepoznati. Um in ego nas lahko tako hitro zasužnjita. Vendar lahko s tehniko razbijanja rutin osvobodimo svoj notranji glas, svojo intuicijo (višji jaz) in ponovno postanemo svobodni spon našega poveljnika uma (to je ta glas, ki nam močno narekuje, da nismo dovolj dobri, če si ne bomo dokazali, da tudi to zmoremo, da nismo dovolj dobri, če si ne bomo kupili zadnjih čevljev letošnje sezone...). Takega poveljstva iskreno nihče ne potrebuje. Morda se pod njegovim okriljem dobro znajdejo le ljudje, ki so pozabili na lastno intuicijo.
Tehnika razbijanja rutin pomeni, da začnemo delati stvari, ki so nam nesmiselne, ki so tudi nam samim nepredvidljive. Ena je naprimer, da gledate filme v tujem jeziku (brez podnapisov). Ali da menjate položaj spanja vsak večer. Začnite obračati stvari na glavo in kaj kmalu vam vaš um ne bo več zmožen slediti, saj um potrebuje logiko za svoj obstoj. Ko se bo um izklopil, boste dosegli svobodo na fizičnem, mentalnem, čustvenem in duhovnem področju vas samih. Poskusite, ne bo vam žal.
Na samem predavanju smo naredili še dve praktični vaji, ki jih tu ne bom opisovala, saj svoj pomen dosežeta šele v praksi. Je pa namen vaje bil prikaz osebnih omejitev, ki si jih naberem skozi življenje. Lep primer je primer mladega slona, ki ga s tanko verigo privežejo na količek. Slonček je mali in nima moči, da se osvobodi. Ko ta slonček odraste in pridobi svojo moč, ga še vedno ovirajo z enako tenko verigo in malim količkom, saj slon verjame, da če ga v preteklosti ni mogel izpuliti, ga ne bo bil zmožen tudi sedaj. Podobno smo naravnani tudi sami. Preveč si dopuščamo, da nas besede drugih omejujejo. Sposobni smo prav toliko, kolikor upamo verjeti, da smo.
Danes je zame en poseben dan, ki me navdaja z radostjo in upanjem. Iskreno vam želim, da tudi vi občutite delček te radosti v vsakem dnevu.
In bodite hvaležni. Hvaležnost ni nikoli precenjena.
Do prihodnjič,
Monika iz Vitalmona
