Bodite obveščeni

Moja redna praksa v skrbi za svoje zdravje

Priznam, ponosna sem na svoj imunski sistem, ki me ni razočaral že zadnjih nekaj let.

Še bolj sem ponosna zato, ker sem bila, kot otrok, pogosto bolna. Ne le sem in tja. Bila sem pionirka vseh novih bolezni, ki so v tistem času imena dobivala kar po številkah (peta bolezen, šesta bolezen...). Zaradi pogostega zbolevanja, visokih vročinskih odzivov telesa in močno povečanih mandljev, zaradi katerih pogosto nisem uspela popiti niti požirka čaja brez, da bi me vse peklo in rezalo, se je mami (po posvetu z zdravnico) odločila, da bi bilo morda dobro, da mi mandlje odstranijo. Menim, da sem takrat štela pet let. Še danes ne vem od kje sem to prinesla, ampak moje telo se je začelo z vsemi štirimi upirati tej ideji. Zbrala sem vso svojo moč in mamici napisala pismo, ki je govorilo o tem, da so mandlji del mene in da če sem z njimi prišla na ta svet menim, da imam pravico odločati ali jih želim dati ven ali ne. In močno sem stala za dejstvom, da se od njih ne želim posloviti. Na veliko presenečenje vseh, je uspelo! Mama mi je kasneje enkrat povedala, da ni mogla verjet kakšno pismo sem ji napisala za svoja leta in da si je rekla, da že mora biti nekaj na temu, če sem imela tako močno izoblikovano mnenje o nečem, za kar prej sploh vedela nisem. In mandlji so ostali še naprej del mene.

Danes že vemo, da ima odstranitev mandljev oziroma mandljev in žrelnice hude dolgoročne posledice na zdravje in lahko poveča verjetnosti za razvoj respiratornih bolezni.

V zgodnjih otroških letih sem odraščala na mali kmetiji, v izobilju vsega, kar nam je zrastlo iz matere zemlje. Nikoli nisem čutila pomanjkanja. Vsega smo imeli v izobilju, vsaj tak občutek so mi dajali tudi starši.

Naša prehrana v otroških letih je bila izredno pestra in vedno domača. Stara mama nas je vedno pričakala z domačim kosilom, ko smo prišli iz šole. In njena kuhinja je bila res pestra in polna dobrot. Še danes me vonji in okusi popeljejo na pot polno sentimentalnih občutij in lepih spominov. Morda zato tudi izredno rada kuham, če imam če dovolj časa za to.

Nikoli nisem bila prav pretirana ljubiteljica mesa niti mleka, a sem hitro veljala za »izbirčno Metko« če nisem pojedla vsega, kar sem na krožnik dobila. Tako sem jedla vse. Ja, tudi vampov se spomnim. Do približno 11. leta, ko mi je vonj pečene svinjine udaril v nos in v meni vzpodbudil reakcijo s povišano temperaturo nad 41°C. Od tega dne dalje več ne jem svinjine. Organsko je ne morem prebaviti. Prav na enak način se mi je pri cca 23 letih zagabilo tudi mleko, ki ga tudi ne uživam več.

Moja dvajseta leta so bila precej prelomna, saj sem doživela veliko življenjsko travmo, ki mi je pustila dolgotrajne rane, psihično in fizično. Z nekaterimi od njih, se soočam še danes. Včasih uspem to isto travmo videti iz vidika blagoslova, saj vem, da se nikoli ne bi toliko ukvarjala s svojim telesom in predvsem skrbjo zanj, če te izkušnje ne bi imela. In za to sem hvaležna. Nekaj se spremeni znotraj človeka, ko je postavljen pred vprašanje življenja in smrti?! Balast življenja se tiho in neslišno pretopi v upanje in zaupanje. Zaupanje vase, zaupanje v svoje telo. V življenjsko moč, ki si ne želi poraza... Pa vendar se ves čas zavedno sprehajamo po ozkem in nevarnem robu, ki nas lahko vsak čas potegne na eno ali drugo stran. Pokornost do življenja je en tistih občutkov, ki ostane.

V teh letih se je marsikaj spremenilo in dozorela sem tudi sama, predvsem v pogledu, da je skrb za moje zdravje edina logična poteza, ki mi na dolgi rok prinese le obilje. Kaj nam bo denar, kaj nam bo uspeh, če pa zdravja nimamo?

Pred nekaj leti sem se prvič spoznala s fermentiranimi produkti in bolj kakovostnimi probiotiki. Takrat so mojemu organizmu tako odgovarjali, da sem jih imela za podporno terapijo skoraj polna tri leta. Ko organizem podpore več ne potrebuje, to nekako zaznamo. Enako se je zgodilo tudi pri meni. Po skoraj polnih treh letih vsakodnevnega uživanja, je imelo telo dovolj. In seveda sem ga tudi tokrat poslušala. Naše telo nam vedno oddaja subtilne znake in nas opozarja na to ali je nekaj za nas dobro ali ne, le poslušati se ga moramo naučiti.

Danes moje leto izgleda približno takole: Na spomlad, ko se prične zemlja segrevati, naredim obsežnejše čiščenje z glino. V mesecih od aprila do avgusta uživam več B vitaminov (ki mi nudijo tudi naravno zaščito pred komarji in klopi). V mesecih od septembra do marca pa redno dodajam D vitamin, ki ga občasno dodam tudi v poletnem času, a manj. Redno si dodajam še C vitamin, ki ga v zimskih mesecih pojačam. Dvakrat letno pa naredim še dvo- ali trimesečno kuro z bio matičnim mlečkom, ki podpre moj imunski sistem.

Večkrat letno izvajam tudi terapije z mokso. Občasno si na jesen privoščim tudi preslično kopel. Skrbim za pristen stik sama s sabo, zato sem veliko v naravi in meditiram na meni ljube načine. Predvsem sama narava in pristen stik z njo nam prineseta toliko dobrobiti za naše zdravje, kot tudi počutje. Preteklo leto sem pričela s treningi bosonoge hoje, ki je tudi neusahljiv vir pozitivnih učinkov na naše telo in razum.

Moja prehrana je precej raznolika. Iz nje sem izločila mlečne izdelke, svinjino (pa tudi ostalih mesnin ne pojem prav dosti), vse salame in suhomesnate izdelke, kruh (občasno le narejen s drožmi, zaradi osebne kaprice). Sladkorju se žal ne znam oziroma nočem odpovedati zato se trudim, da uživam čim več kokosovega. Sladkarije pa si, če že ne gre drugače, raje izdelam sama ali si kupim oreščke v temni čokoladi. Pretežno uživam veliko zelenjave, stročnic, sadja in oreščkov. Skrbim tudi, da zaužijem vsaj 2 litra nesladkanih tekočin dnevno.

Včasih se mi zazdi, da naše telo vse skozi kliče na pomoč, le slišati ga ne znamo ali ne želimo. Ves čas nam oddaja signale, preko katerih nam sporoča kaj mu odgovarja in kaj ne. Pa vendar pogosto pustimo razumu, da zmaga in porazi telo za minljiv trenutek užitka?!

Res je, da je življenje precej turobno, če v njem užitkov ni. Ampak ravno z neko zmernostjo in skrbjo, ni potrebno, da si česarkoli trgamo od ust. Le pretiravati ne smemo. In pa dobra volja in smeh sta najboljši odraz zdravega telesa in zdravega razuma.

Največji trik je predvsem v tem, da se res naučimo poslušati sebe. Včasih mislimo, da vemo, kaj je najboljše za nas, a ni nujno, da imamo popolnoma prav. Včasih dokazovanje sebi ne pomeni nujno skrbi za svoje optimalno počutje.

Kot pravijo, je »kovačeva kobila vedno bosa« in tudi sama sem potrebovala nekaj časa, da sem ugotovila brez česa resnično ne zmorem oziroma, kaj je tisto, kar je vredno obdržati v svoji redni praksi. Sedaj v moji osebni domači lekarni vedno najdete:

Flatuplexin z medicinskim ogljem, ki ga uporabim za morebitne prebavne težave, ki so redke a toliko bolj neprijetne, če do njih privede.

Cefacalm, ki je naravna pomoč pri glavobolih (uporabim ga redko zaradi redkih glavobolov,  ki so večina posledica dehidracije ali preobremenjenosti, a zaradi njega že več let nisem posegla po farmakoloških pripravkih).

Efirub, ki ga zaužijem, kot podporo imunskemu sistemu in dihalom, če čutim, da je moj imunski sistem na udaru.

EPP, grenivkine pečke, ki jih uporabljam, kot naravni antibiotik za notranje in zunanje težave.

Myocalm pršilo, ki je super učinkovita pomoč pri mišičnih zakrčenostih in bolečem hrbtu.

Somnispray pršilo, s katerim bolj kakovostno in učinkovito spim in je eden od razlogov moje dobre volje zadnji mesec. :)

Kot velja zmernost pri hrani, velja tudi pri uporabi dopolnil. Sama redno uporabljam le nekatere, druge pa po potrebi in glede na počutje. Sama sem že več, kot 15 let na tej poti in s svojim telesom super uspešno sodelujem in si v tem tudi zaupam.

Prehranska dopolnila niso hrana, so le podpora organizmu v trenutkih, ko ta to potrebuje. In z nekoristno rabo si lahko naredimo več škode, kot koristi za svoje zdravje. Zato vam priporočam, da se pred uporabo posvetujete s svetovalcem ali farmacevtom, ki vam bo znal pravilno svetovati, ne le prodati.

Krepitev imunskega sistema nekateri zmotno zamenjujejo le za uživanje vitaminov in mineralov. Predstavljajte si svoj avtomobil, ki ga redno negujete, vanj vlivate vse, kar mu omogoča optimalno delovanje, a ga vas čas hranite v svoji garaži. Bo tak avto zanesljiv, ko se boste z njem odpravili na daljšo pot? Ravno tako je z našimi telesi. Narejena so za gibanje. In bolj, kot bo telo gibljivo, močno in kondicijsko pripravljeno, boljše bodo delovali tudi vsi mehanizmi in metabolizmi znotraj njega. Mrzli dnevi so kot nalašč za krepitev imunosti, le obleči se je treba pravilno in večplastno.

Zdravje tudi ni le fizično ampak je vedno povzetek skupka vseh procesov, ki se vršijo znotraj našega telesa. Tudi tistih, ki so v našem nezavednem delu. Zato je izrednega pomena tudi, da se soočite z vsemi čustvenimi in energetskimi blokadami, saj pogosto ravno v njih tiči vzrok za nastanek bolezni.

Ljudje smo si različni, a spet ne tako zelo. Sama verjamem, da je za zdravje najbolj pomembno osebno zadovoljstvo in sproščenost znotraj svojega življenja. Verjamem tudi, da se da na naraven in neagresiven način, brez stranskih učinkov poskrbeti za podporo svojemu telesu, svojemu zdravju. In svojo tezo uspešno krepim z dokazom o odsotnosti bolezni. :)

Monika Kozjek

 


Izdelava spletne trgovine Degriz
© 2021 Vitalmon. Vse pravice pridržane.